"Živeti za tisto, kar je dobro in zapustiti tisto, kar je slabo, je umetnost življenja."

JUNG

.

RAZLIKA MED ŽALOSTJO IN DEPRESIJO

Žalost vsi doživljamo in je nujno potrebno čustvo. Čutimo jo npr. ob izgubi bližnje osebe, ob ločitvi ali pa ob kakšni drugi za nas stresni situaciji. Če si dovolimo čutiti žalost, bolečino, potem se bomo z izgubo lažje soočili in jo od-žalovali. Zato je žalovanje nujen proces, če želimo iti naprej. Bolečina popusti, žalost in potrtost mineta, energija in veselje prideta nazaj.

Depresija pa se razvija dalj časa in ni več vezana na sprožilne situacije. Vse nam postane 'ravno', nezanimivo, ne najdemo več zadovoljstva v stvareh in v odnosih, ki so nas nekoč veselili, življenje postane enolično, nepomembno, celo ne vredno, da bi ga živeli. Duša in telo postaneta izčrpana. Zmanjkuje nam energije, motivacije, veselja, navdušenja. Nismo več sposobni uživati, težje se povezujemo z drugimi ljudmi in ne najdemo več smisla v življenju. K depresiji so nagnjene osebe, ki jih pogosto spremlja premočan občutek krivde in sramu. Veliko truda in energije vlagajo v ugajanje, prilagajanje in dokazovanje drugim.  Nase, na lastne potrebe, želje in čutenje pa pozabljajo.

KAKO PSIHOANALIZA RAZUME DEPRESIJO?

Psihoanalitik razume depresijo kot simptom, ki je posledica globlje stiske, nezavednih konflktov in doživljanja. Tisto kar je odrinjeno in potlačeno in kar se skriva za depresivnim razpoloženjem postane sčasoma predmet psihoanalitične obravnave. Varen in zaupljiv psihoterapevtski odnos, ki se razvije skozi čas pa osebi omogoča, da se postopoma neha obtoževati in kriviti in zna sebe in druge gledati z odprtim srcem in z odprtimi očmi. Sčasoma lahko pride v stik tudi s čustvi in jih upa izrazit (npr. jeza, žalost, odpuščanje, radost).Tako novo korektivno čustveno izkušnjo bo človek nosil v sebi tudi po tem, ko zaključi psihoanalitični proces. Psihoanaliza je v svojem bistvu poizkus osvoboditve življenjske energije - libida, radosti.