"Živeti za tisto, kar je dobro in zapustiti tisto, kar je slabo, je umetnost življenja."

JUNG

.

RAZLIKA MED ŽALOSTJO IN DEPRESIJO

Žalost vsi doživljamo in je nujno potrebno čustvo. Čutimo jo npr. ob izgubi bližnje osebe, ob ločitvi ali pa ob kakšni drugi za nas stresni situaciji. Če si dovolimo čutiti žalost, bolečino, potem se bomo z izgubo lažje soočili in jo od-žalovali. Žalovanje v svoji dinamiki od nas zahteva, da znamo stvari sprejeti take kot so, se z njimi soočiti in jih tudi pustiti za sabo oz od-pustiti. Zato je žalovanje nujen proces, če želimo iti naprej. Bolečina popusti, žalost in potrtost mineta, energija in veselje prideta nazaj.

Depresija pa se razvija dalj časa in ni več vezana na sprožilne situacije. Vse nam postane 'ravno', nezanimivo, ne najdemo več zadovoljstva v stvareh in v odnosih, ki so nas nekoč veselili, življenje postane enolično, nepomembno, celo ne vredno, da bi ga živeli. Duša in telo postaneta izčrpana. Zmanjkuje nam energije, motivacije, veselja, navdušenja. Nismo več sposobni uživati, težje se povezujemo z drugimi ljudmi in ne najdemo več smisla v življenju. K depresiji so nagnjene osebe, ki jih pogosto spremlja premočan občutek krivde in sramu in imajo težave z izražanjem jeze. Veliko truda in energije vlagajo v ugajanje, prilagajanje in dokazovanje drugim. Nase in na svoje čutenje pa pozabljajo.

KAKO PSIHOANALIZA RAZUME DEPRESIJO?

Psihoanalitik razume depresijo kot simptom, ki je posledica globlje stiske, nezavednih vsebin. Tisto kar je odrinjeno in potlačeno in kar se skriva za depresivnim razpoloženjem postane sčasoma predmet psihoanalitične obravnave. Varen in zaupljiv psihoterapevtski odnos posamezniku omogoča, da se postopoma neha obtoževati in kriviti in zna sebe in druge gledati z odprtim srcem in z odprtimi očmi. Sčasoma pride v stik s čustvi in jih upa izrazit (npr. jeza, žalost, odpuščanje, radost).Tako novo korektivno čustveno izkušnjo bo človek nosil v sebi tudi po tem, ko zaključi psihoanalitični proces. Psihoanaliza depresivnega človeka je v bistvu poizkus osvoboditve njegove življenjske sile ali energije. Freud jo je enačil z libidom, torej našo spolno slo. Druge kulture in zdravilci kot so npr. indijanski šamani, kitajska medicina, različna verstva- budizem, hinduizem, krščanstvo, itd., pa imajo za njo več imen; prana, chi, mana, ki, svetovni duh, itd.