IZGORELOST – Interjvu za revijo Naja (maj- junij 2018)

 

Jaka Henigman, psihoanalitični psihoterapevt in direktor Centra za osebnostni razvoj in psihoterapijo v Ljubljani – CORP, pravi: »Živimo v družbi, v kateri je morda bolj pomembno nekaj imeti, kot pa biti.« Izgorelost je lahko ena od posledic takšnega duha družbe.

Naši dedki in babice najbrž niso delali nič manj kot mi, pa vendar se v preteklosti o izgorelosti ni govorilo. Da je to šele pojav sodobnega časa, gre po Henigmanovih besedah vzrok iskati v spremenjenih  družbenih okoliščinah in premiku sistema, ko smo iz socialistične ureditve prešli v kapitalizem. Ta od nas zahteva čedalje hitrejši tempo, tekmovalnost, v zvezi s tem pa so se precej spremenile tudi vrednote.  »Manj je kolektivnega duha, manj povezovanju, manj med sosedske pomoči. Čedalje več je individualizma. Zaradi vsega tega se človek v določenih situacijah znajde povsem sam,« pojasni.

Ko se soočimo z izgorelostjo, je ključnega pomena, kakšen odnos imamo do sebe in kakšnega gojimo do drugih ljudi. »V svoji praksi lahko vidim, da je izgorelost pogojena z osebnimi značilnostmi posameznika. Ljudje, ki morajo na vsak način ustreči, ugajati, so odvisni od zunanjih potrditev, ki ne zmorejo reči ne zaradi pretiranega občutka krivde, sramu in posledično manjvrednostni. Pri takih ljudeh pogosteje prihaja do izgorelosti.« V osnovi so k izgorelosti tudi bolj podvrženi ljudje, ki v sebi niso trdni, niso dovolj varno navezani in ki zato težko vzdržujejo stik s sabo in drugimi. Torej, tem ljudem manjka bazičnega zaupanja vase in v svet- da je tako kot je – OK. Ni jim dovolj, da dobro delajo in da so dobro, vedno čutijo samo manjko in samo željo po tem, da bi morali še kaj. Zato se le stežka ustavijo in pomirijo.  »Narcisistična družba poudarja lep videz, veliko materialnih dobrin, skratka stremi za tem, da je vse ”TOP”. V mamljivi želji in trendu, da bi se pokazali v najlepši luči, pozabimo, da smo ljudje vendarle samo nepopolna bitja. In tako nekateri deloma, nekateri pa totalno zanemarijo svoj pravi izraz, pristnost in avtentičnost. S tem se psihoterapevti skupaj z našimi pacienti v resnici ukvarjamo. Tak človek se mora prilagajati ne samo v odnosih na delovnem mestu, ampak tudi določenim trendom in vrednotam, ki nimajo nobene zveze s tem, kdo si, ampak s tem, kaj vse si moraš zagotoviti, da se boš počutil varnega.«

”Pri vsakem posamezniku, ki poišče pomoč zaradi izgorelosti, je potrebno pogledati celotno zgodbo: kaj od njega zahteva delovno mesto, kakšne zahteve ima sam do sebe, s kakšnimi projekti se ukvarja. In kako ta človek skrbi za svoje gmotne in čustvne potrebe. Pregorevajo ljudje, ki so pravzaprav lahko zelo bogati. Torej gre tudi za vprašanje pričakovanj in omejitev posameznika.”

So torej k izgorelosti bolj nagnjeni perfekcionisti?

»S perfekcionizmom v osnovi ni čisto nič narobe, če znamo prepoznati fizično in psihično počutje, do kod smo še lahko perfekcionisti in vztrajamo, kdaj pa je čas, da si vendarle vzamemo čas za počitek,« poudarja Henigman.

Znaki izgorelosti so zelo različni: utrujenost, slabša koncentracija, depresivno razpoloženje, socialen umik, razdražljivost, telesne bolečine. »Iz prakse vidim, da človeku telo reče ne, čeprav bi še rad delal in v bistvu marsikdo šele skozi raziskovanje pri meni ugotovi, da je bil povsem izčrpan, pa sploh ni bil v stiku s tem.«

Henigman pravi, da mu je blizu izraz izgorelostna depresija, kajti znaki so v resnici pri izgorelosti zelo podobni kot pri depresiji: upad življenjske energije, človek je na tleh, slabo spi, ne more si spočiti, doživlja nesmisel in v hudih izgorelostih tudi željo po samomoru. Razlika pri izgorelosti je ta, da človek povsem zanika te signale in se še bolj peha v delo in deloholizem. V osnovi je prepričan, kot že rečeno, da potrebuje še več, da želi še bolj ustreči, slabo počutje pa zanj ni signal, da se mora ustaviti in poskrbeti zase, ampak ravno nasprotno. Prepričan je, da mora vsega postoriti še več. To pa je past izgorelostne depresije in na ta način jo je zelo težko prepoznati. Včasih bližnji celo prej vidijo, da je s človekom nekaj narobe kot on sam. »Izgorelost oziroma izgorelostna depresija je zahrbtna stvar še zaradi nečesa: živimo v zahodnem svetu, v katerem je moč vse dobiti , in veliko ljudi je prepričanih, da bodo nekaj zamudili, če se bodo ustavili in si vzeli enkrat za spremembo raje čas zase za počitek in za bližnje. Ali pa so nad njimi npr. krediti, čigar sužnji potem postanejo.

Če nekdo z izgorelostjo najprej poišče pomoč pri splošnem zdravniku, mu  slednji morda predpiše antidepresive. Henigman pravi »z antidepresivi ni čisto nič narobe. Zdravniki in pacienti jih le narobe razumejo. Če človek prepozna stisko in gre k zdravniku po tablete, je to prvi korak, dober korak. Vendar moramo obenem vedeti, da potem stvari ne smemo več početi enako. Pomen antidepresivov je v tem, da dobimo energijo, ki jo potrebujemo, da lahko sploh začnemo spreminjati neke vzorce, ki so nam prej škodovali. Pravzaprav bi moralo na vseh panojih antidepresive reklamirati z debelim pripisom, da tableta ni dovolj, potrebno je prepoznati škodljive vzorce in spremeniti način razmišljanja.«

Ali je pri izgorelosti bolje poiskati pomoč psihiatra ali psihoterapevta?

»Poanta psihoterapije je v tem, da človek relativno na začetku procesa sprevidi, kje ga je lomil, hitro je moč pogledati in poiskati določene vzorce, pozneje pa potrebuje čas, da jih še bolj ozavesti in integrira v življenje. Psihiatrije in psihoterapije ne smemo mešati. Psihiatrija se v osnovi ukvarja s pacienti, ki v resnici še kako potrebujejo medikamentozno pomoč. Govorimo o hudih psihiatričnih diagnozah kot so shizofrenija, bipolarna motnja, ADHD, Alzheimerjeva bolezen, demenca, itd. Psihiater je zdravnik, ki se ukvarja s človekom, ki je mentalno precej nestabilen in šibek, ki pa naj bi imel tudi neke organske motnje. Tudi hudo izgorelemu in derpesivnemu človeku za začetek lahko pomaga bolnišnična oskrba, da ne bo pomote, od tam naprej pa bi se moral z nekom pogovoriti. Tu mora priti na pomoč psihosocialen sistem, se pravi psihoterapija ali druge psihološke oblike pomoči. Največja vrednost psihoterapije je v ozaveščanju in v odnosu, ki ga pacient vzpostavi s terapevtom.

Koliko časa traja izgorelost?

Če je izgorelost posledica delovnega mesta in ima dovolj zdrav odnos do sebe in drugih ljudi, potem se bo vrnil na delovno mesto lahko že po kakšnem mesecu počitka, postavil bo nove zahteve in vse se bo uredilo. Težava je pri ljudeh, pri katerih izgorelost ni toliko povezana z delovnim mestom, ampak se jim izgorelost periodično ponavlja kljub npr različnim delovnim mestom. Pri takih ljudeh je moč opaziti ekstremno ambicioznost in deloholizem s katerim kompenzirajo svojo negotovost in občutke praznine. Tem je nujno potrebno predstaviti vrednosti psihoterapevtske pomoči, se pravi ozaveščanje določenih vzorcev, ki jih vedno znova pripeljejo do izgorelosti. Velikokrat se recimo izkaže, da delovno mesto sploh ne zahteva toliko kot ljudje verjamemo ali pa si vsako stvar preveč ženejo k srcu ali pa imajo občutek, da bi morali postoriti vse sami.

Zdrav človek, to je človek, ki ve, zakaj živi, ki si zna postaviti v prioritete, ki pozna svoje omejitve, če že izgori, načeloma izgori zaradi hitrega načina življenja in čedalje večjih delovnih zahtev. Taki ljudje znajo prepoznati, da je v službi prenaporno, da pogrešajo stik z domačimi in če ne gre drugače, gredo na drugo delovno mesto, ker ne mislijo svojega počutja žrtvovati za hišni budget še manj pa za budget korporacij. Kot rečeno, tisti, ki pa niso v spravi s svojo nepopolno človeško naravo, ki niso svobodni znotraj sebe pa to navidenozo svobodo zaman iščejo zunaj sebe. Vsaj na dolgi rok. Ti pa malo težje prepoznajo utrujenost tako fizično kot psihično.

Žal veliko ljudi hodi v službe, ki jim niso všeč. Do neke mere to gre, ko pa je izčrpanost prevelika, ko je kvaliteta življenja načeta, se je potrebno res vprašati, kako naprej. Vendar vsi nimajo možnost zamenjati službe. Če ne moremo spremeniti zunanjih okoliščin, se pravi jo zamenjati, moramo spremeniti odnos znotraj sebe, da začnemo na to delovno mesto in prihodek ter način življenja gledati drugače in se sprijazniti, da drugače ne gre in da bo potrebno sprejeti situacijo tako, kot je. Zaenkrat. Vedno obstajata ti dve možnosti in vedno je najtežje narediti spremembo na notri. Henigman opaža: ”Se mi zdi, da zahodni družbi pravzaprav čedalje bolj manjka tudi duhovnih vrednot kot so nesebičnost, sočutje, usmiljenje, potrpežljivosti in strpnosti, kar je tragično glede na to, da živimo v delu sveta, ko vse imamo. Kdaj bomo začeli dajati, ne samo grebsti in se zapirat vase?”

Adrenalna izgorelost

Popoln kolaps telesa, imenovan adrenalna izgorelost, je ena najhujših oblik izgorelosti. Delamo toliko časa, dokler organizem še zdrži, potem si nekateri pomagajo z določenimi odvisnostmi ali z begom na kakšna potovanja v smislu, da skušajo zakriti ali zatajiti znake psihične in fizične bolečine, ki se pojavljajo. Na koncu pa pride do psihičnega in fizičnega kolapsa na hormonski ravni, imunski sistem oslabi, spremeni se krvna slika, pride do kardiovaskularnih in drugih kroničnih bolezni. Telo pač na dolge proge šprinta ne prenese in potrebna je zdravniška pomoč.

Kot psihoterapevt Henigman nasvetov svojim pacientom ne daje, ker so jih tisti, ki pridejo na psihoterapijo, že tako ali tako slišali preveč, a jih niso uspeli slišati. Edini napotek, ki ga da, je: »Ljudje se moramo vprašati, kdo sem jaz in kaj je smisel mojega bivanja, zakaj živim, kaj mi je pomembno v življenju, kaj me radosti, kaj me na koncu dneva osreči. To niso lahka vprašanja. Iskanje odgovor zahteva čas. Človek šele skozi daljši psihoterapevtski proces pride do spoznanja kaj ga ovira in blokira, da bi bil zadovoljen in v skladu s svojo pristno naravo, s svojim srcem. In da bi bolj polno in sebi smiselno živel. Tedaj si bo znal postavit nove prioritete tako v intimnih kot delovnih odnosih in bo zato a priori znal bolje poskrbeti zase in imel več energije časa za uživanje.

Objavljeno v reviji Naja, Maj 2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja