Nekaj misli o znanosti, duhovnosti in psihoanalizi

Začeli smo znanstveno raziskovati kaj je človekova zavest. S zavestjo se že tisočletja ukvarjata duhovnost in mistika, sploh v vzhodnem svetu.

Kot vidim jaz, imajo religijski spisi skupno točko – opisujejo kako je potrebno živeti, da bi našli mir in zadovoljstvo tu in zdaj, na tem planetu. Če si bomo prizadevali upoštevati nauke razsvetljenih in prerokov, potem nam je obljubljen raj, božje kraljestvo, večno življenje. Če beremo simbolično gre za sporočilo, da si pekel in nebesa ustvarimo lahko že sami, tu in zdaj v tem prostoru in času.

Duhovna izročila so lahko včasih edina prava opora nekomu, ki v neki periodi življenja trpi. Duhovnost namreč skuša osmišljati človeško trpljenje. Sporočilo Jezusa in Bude je prav to; sprejeti trenutno stisko in videti višji smisel in namen. Človek trpi zaradi zunanjih vplivov kot ej npr. vojna ali lakota. Vendar pa človek tudi nevrotično trpi. Ko živi v varnem in mirnem okolju in doživlja vseeno hudo notranjo stisko. V psihološkem jeziku to pomeni, da težko ohranja stik s sabo, s svojim srcem in svojo dušo in da je težko sproščen v odnosu z drugimi ljudmi. Se pravi, se ne zmore dovolj dobro čustveno povezati. Iz tega sledi konstanten nemir, divjanje misli v glavi, bolečine v telesu, občutje odtujenosti, ne-vključenosti in osamljenosti. To so ljudje, ki so bili v že v najzgodnejših fazah odraščanja prevečkrat spregledani, neupoštevani in niso bili deležni dovolj zdrave in pristne pozornosti. Posledično zato oseba razvije občutek ne-zaželjenosti in ne-vrednosti. Tak nesrečnik v odrasli dobi težje zadovolji svoje potreb po varnosti, ljubezni, spolnosti in samo-uresničitvi. Zato se v življenju počuti ne- izpolnjeno, ne-celo, predvsem pa v svojem bistvu ne-gotovo. Prepogosto se odloča na podlagi strahu, ne pa ljubezni in sprejemanja življenja takega kot je – kar promovirajo duhovna izročila. In čemur new age pravi ‘go with the flow’. Smo v periodi človeštva, ko imamo več potenciala kot kadarkoli dobesedno ustvariti raj ali pekel na zemlji. Tehnologija nam omogoča ali eno ali drugo. To se pravi, imamo zares kot človeštvo, ki je povezano z internetom totalno svobodno voljo. Svobodno voljo, da ustvarimo zares konstruktivne odnose med sabo in iščemo skupno sožitje, ali pa kontra. Totalno destrukcijo z nuklearnim orožjem naprimer.

Psihoanaliza oz psihoterapevtska metoda se vselej prilagaja  duhu časa in novim znanstvenim odkritjem. Po mojem videnju psihoterapija predstavljala stičišče med znanostjo in duhovnostjo. Zakaj? Zato ker se v osnovi ukvarja z vprašanjem kaj človeka ovira oz blokira, da bi svobodno zaživel. Psihoanalitik se skuša na podoben način pogovarjati s človekom kot sta se Jezus ali Buda. Gre za odnos do sočloveka in za učenje odnosa do samega sebe. Namreč, kako živeti življenje, da bomo zadovoljni, kot sem dejal, se že tisočletja ukvarja duhovnost skozi mistična in preroška razodetja. Cilj psihoanalize ni osrečiti človeka. Cilj psihoanalize je odprava blokad in pretiranega nevrotičnega trpljenja, ki sta posledici človekovih preteklih travmatičnih izkušenj v odnosih z ljudmi. Odprava psiholoških blokad omogoči človeku, da odpre srce, da se lažje prepusti življenju in sebi takemu kot je, svoji pristni (človeški) naravi. Freud je rekel, da je je velik uspeh psihoterapevtskega procesa v tem, da človek nevrotično trpljenje zamenja za običajnega…

Psihoanalitik podobno kot duhovni učitelj ali pa dober starš razume, da se vsak človek lahko osamosvoji in osvobodi okovja le sam. Pri tem pa mu lahko vendarle pomaga s toplino, sprejemanjem ter s pristno željo in vztrajno držo po pomoči. Psihoanaliza ne le zdravi, ampak naj bi tudi pospešila proces individuacije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja