Nekaj misli o znanosti, duhovnosti in psihoanalizi

Začeli smo znanstveno raziskovati kaj je človekova zavest. S zavestjo se že tisočletja ukvarjata duhovnost in mistika, sploh v vzhodnem svetu.

Kot vidim jaz, imajo religijski spisi skupno točko – opisujejo kako je potrebno živeti, da bi našli mir in zadovoljstvo tu in zdaj, na tem svetu. Če nam to uspe, potem nam je obljubljeno večno življenje. Biblija npr. obljublja nebeško kraljestvo, Bhagavat Gita npr. življenje na višjih, duhovnih planetih. Če beremo simbolično gre za sporočilo, da si pekel in nebesa ustvarimo lahko že sami, tu in zdaj, na tem svetu.

Duhovna izročila so lahko včasih edina prava opora nekomu, ki v neki periodi življenja trpi. Duhovnost namreč skuša osmišljati človeško trpljenje. Sporočilo Jezusa in Bude je prav to; sprejeti trenutno stisko in videti višji smisel in namen. Vendar pa človek tudi nevrotično trpi. V psihološkem jeziku to pomeni, da težko ohranja stik s sabo in z z drugimi ljudmi. Se pravi, se ne zmore dovolj dobro čustveno povezati. Iz tega sledi občutje odtujenosti, ne-vključenosti in osamljenosti. To so ljudje, ki so bili v toku odraščanja prevečkrat spregledani, neupoštevani in niso bili deležni dovolj zdrave in pristne pozornosti. Posledično zato oseba razvije občutek nezaželjenosti in nevrednosti. Pretirana krivda in sram pa naj bi ga v bodoče obvarovala pred ponovnim zanikanjem in zapuščenostjo. Tak nesrečnik v odrasli dobi težje zadovolji svoje potreb po varnosti, ljubezni in samo-uresničitvi. Zato se v življenju počuti ne- izpolnjeno, ne-celo, predvsem pa v svojem bistvu ne-gotovo. Prepogosto se odloča na podlagi strahu, ne pa ljubezni in sprejemanja življenja takega kot je – kar promovirajo duhovna izročila. In čemur bi new age pravi ‘go with the flow’. Prav tu nastane vrzel. Gre za vrzel v odnosu do stvarnosti, gre za vrzel, ki nam kazi realnost kaj človeško bitje pravzprav je. Smo v dobi, ko imamo več potenciala kot kadarkoli prej, da ustvarimo zares konstruktiven odnos med mističnim, duhovnim in stvarnim, dokazljivim svetom. Če hočete, odnos med možgani in srcem. Odnos med človeškim in nečloveškim. Odnos med smrtjo in življenjem.

Psihoanaliza oz psihoterapevtska metoda se vselej prilagaja  duhu časa in novim znanstvenim odkritjem. Po mojem videnju psihoanaliza predstavljala stičišče med znanostjo in duhovnostjo. Zakaj? Zato ker se v osnovi ukvarja z vprašanjem kaj človeka ovira oz blokira, da bi svobodno zaživel. Psihoanalitik se skuša na podoben način pogovarjati s človekom kot sta se Jezus ali Buda. Gre za odnos do sočloveka in za učenje odnosa do samega sebe. Namreč, kako živeti življenje, da bomo zadovoljni, kot sem dejal, se že tisočletja ukvarja duhovnost skozi mistična in preroška razodetja. Cilj psihoanalize ni osrečiti človeka. Cilj psihoanalize je odprava blokad in pretiranega nevrotičnega trpljenja, ki sta posledici človekovih preteklih travmatičnih izkušenj v odnosih z ljudmi. Odprava psiholoških blokad omogoči človeku, da se lažje prepusti življenju in sebi takemu kot je, torej svoji pristni (človeški) naravi.

Psihoanalitik podobno kot duhovni učitelj ali pa dober starš razume, da se vsak človek na koncu lahko reši in osvobodi le sam. Pri tem pa mu lahko vendarle pomaga, da se zagleda, da ozavesti travmatične izkušnje in da mu v stiskah stoji ob strani. Psihoanaliza ne le zdravi, ampak tudi pospeši proces individuacije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja