Človek v prostoru in času

 

Začeli smo znanstveno raziskovati človekovo zavest. Raziskujemo možgane, naše občutke, intuicijo. Znašli smo se v postmoderni. Dobi nove tehnologije in novih teorij. Sredi kvantnih polj, multiverzuma in ‘vse se da, če si tako zamisliš’ new age spiritualizma.

Religijski spisi imajo skupno točko – opisujejo kako je potrebno živeti, da bi našli mir in zadovoljstvo tu in zdaj, na tem planetu. Če si bomo prizadevali upoštevati nauke mnogih razsvetljenih posameznikov, potem nam je obljubljena transcendenca, dvig onkraj zemeljskega trpljenja. Gre za sporočilo, da si pekel in nebesa ustvarimo lahko že sami, v tem prostoru in času, na tem svetu.

Sokrat je bil pomemben antični filozof, ki je bil znan po iskanju človekove osebne resnice in odgovornosti do sebe in drugih. Živel je v 5. stol. pr.n.št. Šel je mimo bogov. Niso samo bogovi tisti, ki odločajo o človekovi usodi, odgovoren in pravičen je lahko človek sam. To naredi tako, da spoznava sebe, se drži etičnega načela, da dela dobro, ne slabo. Slabo delajo ljudje, ki nimajo znanja in so ne-vedni. Pod vprašaj ne postavi obstoj boga, ampak želi pripeljati božja sporočila na Zemljo. Verjel je v dušo in verjel je, da duša ve kaj človek rabi, da lahko dobro živi na Zemlji. Podobno je Buda ugotovil, da karma nima veze s prejšnjimi življenji in naslednjimi, ampak da je delovanje karme prisotno na tem svetu, tu in zdaj. Konfucij je prepoznaval moč starih tradicij, še posebno zdravega družinskega okolja in samo-obvladanja skozi rituale, kar je nasprotje kompulzivnemu vedenju. Že antična zgodovina nas uči o tem, da lahko življenje živimo bolj ali manj zavestno. Sledil je vzpon Rima in z njim Krščanstva, obdobje, ki na nas še vedno močno vpliva. Vpliv kolonializma, želje po moči in prevladi in s tem nasilno vsiljevanje pravilne politike in pravilnega boga. Človeka po tisočletju in pol spet sreča pamet in se razsvetli. Spet začne malo bolj razmišljati in se dvigne nad živalske nagone in prazne zlagane božje obljube hinavske duhovščine.

Spinoza, eden pomembnih po-srednjeveških filozofov je modro ponovil, da ni produktivno, da se zgražamo nad svetom in človekom takim kot je, ampak, da ga rabimo sprejeti in delati v smeri ohranjanja, kar je dobrega in spreminjanja, kar je slabega. Temačni srednji vek, naprimer, nas lahko uči o vrlinah kot sta čast in zvestoba, antični časi nas lahko naučijo ponižnosti do skrivnosti stvarstva in odnosa do lastne ne-vednosti (ki jo skušamo utišati z znanostjo, tehnologijo in dozdevnim dvigom nad naravo) in ki je pokopala tudi nadvse napredne, a nadute Rimljane. To pa je značilno tudi za našo postmoderno dobo. Do nje smo prišli postopoma, smo se razsvetlili, postali razumska bitja in tehnološko napredovali. Do konca smo uspeli pokopati personificiranega boga in se odločili za polno in odgovorno življenje na Zemlji. Pomemben nam je ta trenutek, užiti tu in zdaj, izkušati lepote življenja. Kot vidim jaz, smo kot majhen otroček, ki je shodil in se še uči biti samostojen, se uči o tem novem, zanimivem svetu.

Za postmoderni čas je značilen paradoks. Kljub vsem dobrinam, ki so na voljo, človeku nekaj manjka. Še kar iščemo stvari zunaj nas, v svetu. Delamo si projekte in načrte, da bomo naposled le zadovoljni. Projekt je lahko avto, pomembna služba, hiša, družina, nova žena, pes, lepo telo, učenje glasbila, jezika, potovanja, nov študij, vikend, psihadelične droge, iskanje mističnih doživetij, itd. Druga plat tega kovanca je, da imamo čudovito tehnologijo in znanost, ki jo lahko uporabimo konstruktivno. Veliko se pogovarjamo o zdravem načinu življenja, odnosih, prehrani, in o tem, da smo za zdravje v prvi vrsti odgovorni sami. Današnji časi in več kot očitno tudi pretekli, kličejo po bolj zavestnem življenju in skrbi za lastno duševno, telesno in duhovno zdravje. Moj pogled je, da so danes vse tri dimenzije med sabo ne-ločeno povezane in bolj ali manj že dokazane, in da smo začeli ljudje tudi sami to prepoznavati in čutiti. Eni bolj, eni manj zavestno.

Duhovnost in znanost naj bi skušala narediti človeško izkušnjo življenja kar se da lepo. Skozi doživetja mistikov pa sporoča, da obstaja pot do osvoboditve, odrešitve, nirvane, satorija, kakorkoli so tem mističnim doživetjem rekli posamezniki, ki so jih doživeli v teku svojega časa in okolja. Sporočilo Kristusa in Bude je prav to; sprejeti trenutno stisko in videti višji smisel in namen. In se boriti, boriti proti želji in skušnjavam. To se pravi delati na umu in telesu, vsak dan. Božje kraljestvo oziroma nirvana sta v bistvu prostor znotraj nas, ki je dosegljiv. Buda je glede na svoj kulturni prostor videl pot do tja v preprostosti in minimalizmu vsakdana. Biti ne identificiran in ne navezan na materialno, pač pa na fenomen življenja takega kot je. Jezus je videl pot k odrešitvi skozi svoj radikalen pogled na odnose do drugih. Ljubiti bližnjega in soseda kot samega sebe. Ljubiti celo sovražnika. Ena interpretacija te zapovedi je, da zna posameznik prepoznati svojo jezo in slo po maščevanju in reagirati razumsko, pravično. Videl je, da se človeštvo lahko pobrati. Komunist, idealist, hipi? Ključna napaka Cerkve je bila, da nam ni povedala, da je Jezus veliko časa delal na sebi, na lastnem samo spoznavanju. Zdaj lahko vemo, da je bil Jezus nekdo, ki je zelo zgodaj doživel globoko mistično izkušnjo in iz nje črpal svojo modrost in neobičajno znanje. Pa tudi moč, da se je lahko goreče zoperstavljal hudiču – po Sokratu že 5 stoletij pred njim je hudič definiran kot ne-vednosti, ne-znanje, ne-zavedanje. Po budističnih naukih gre za majo – slepilno zemeljsko nergijo.  Prav to je tudi sporočilo Kristusa. Hudič je vsak dan na vsakem koraku, zunaj ali znotraj nas. Zmaga je v prepoznavanju teh nevarnosti in odločitev, da bomo vsak dan, vsako uro in vsako minuto živeli skrajno zavestno in se borili proti zlu – ne-vednosti. To se pravi. Jezus je dec, ki zna biti nežen in sočuten, a hkrati tvegati svoje življenje za borbo proti nehumani politiki.

Delo na sebi od človeka terja dvojno pot. Ali se kot pobožnik preda ritualom kot so molitev, post, vzdržnost, pomoč drugim in podobno. Druga pot pa je enaka, le bolj moderna. Posameznik se oprime znanosti in dela podobno; meditira, živi zdravo z naravo, je okoljsko osveščen (ne kupuje mesa) in razume, da je najboljše zdravilo proti tesnobi in depresiji zdrav in dober socialen krog. Zelo verjetno je tudi, da sta bila Jezus in Marija Magdalena par, ki sta skupaj prakticirala tantro in izkušala globine partnerskega odnosa. V preteklosti je nevedna Cerkev naredila še en greh, ko je razvrednotila žensko in jo enačila s kačo, kačo pa s hudičem. Kot da je to nekaj slabega. Adam je moral ugrizniti v jabolko spoznanja in se moral naučiti živeti skupaj z Evo, tu in zdaj, če bo želel spet priti v božje kraljestvo. Kjer ni več sramu, ni več strahu in krivde. Ljudje kar naprej iščemo tako stanje bivanja.

Kako do tja? Starodavne filozofije iz vzhoda se s tem ukvarjajo že tisočletja. Pri nas je bil C. G. Jung tisti, ki pozornost posvetil starodavnim znanjem o kreaciji, ki v splošnem skuša razumeti kracijo skozi dva glavna principa ali energije v vesolju. Moški princip in ženski princip. Svetlobo in temo, Jing in Jang, Shiva in Shakti in tako naprej. Jung je videl bistvo čovekovega samouresničenja podobno kot mnogi stari modreci z vzhoda – znotraj sebe združiti ta da principa oz ti dve energiji znotraj njega. Vsak človek ima v sebi ženski in moški del, žensko in moško energijo. Spoj teh dveh pa osebi prinese ravnovesje. V fizičnem svetu je to ponazorjeno z odnosom, ki ga imamo z obema staršema kot otroci in odrasli, in kasneje s partnerjem. Freud podobno pravi, da je za človeka nujno, da se obrusita libido in agresija, dva osnovna prirojena gona. Mnogim ljudem je to samoumevno, tisti malo bolj neuravnovešeni pa se bodo morali tekom življenja malo bolj potruditi poiskati tako ravnovesje in kasneje primernega partnerja.

Človek trpi zaradi zunanjih vplivov kot so npr. vojna, lakota, rasizem in podobno. Vendar pa človek tudi nevrotično trpi. Ko živi v varnem in mirnem okolju in je kljub temu nezadovoljen. V psihološkem jeziku to pomeni, da ima notranjo stisko. Je nemiren v duši in telesu. Težko se pomiri in sprosti v odnosu s sabo in z drugimi.To so ljudje, ki so bili že v najzgodnejših fazah odraščanja prevečkrat spregledani, neupoštevani in niso bili deležni dovolj zdrave in pristne pozornosti s strani najbližjih. V odraslosti doživljajo pretiran strah, divjanje misli v glavi, možne bolečine v telesu, občutje odtujenosti, ne-vključenosti in osamljenosti.  Posledično zato oseba razvije občutek ne-zaželjenosti in ne-vrednosti. V odrasli dobi težje zadovolji svoje potrebe po varnosti, ljubezni, spolnosti in samo-uresničitvi. Zato se v življenju počuti ne-izpolnjeno, ne-celo, predvsem pa v svojem bistvu ne-gotovo, ne-povezano (beri zgoraj). Prepogosto se odloča na podlagi strahu, ne pa ljubezni in sprejemanja življenja takega kot je – kar promovirajo duhovna izročila. In čemur new age pravi ‘go with the flow’. Mnogim ‘nevrotičnim’ ljudem se zdi ta fraza tako nedostopna in jih navdaja z občutki jeze in nemoči. In imajo prav. New age je danes velik biznis, na škodo mnogih.

Psihoterapevtska metoda se vselej prilagaja duhu časa in novim znanstvenim odkritjem. Psihoterapija je v bistvu znanost o človeškem odnosu. Psihoanalitik/ psihoterapevt se skuša na podoben način pogovarjati s človekom kot so se naprimer stari modreci Sokrat, Jezus, Buda in podobni. Gre za odnos do sočloveka, pri tem pa imata oba nekaj od tega. Oba se v takem intimnem odnosu učita in spoznavata sebe drug ob drugem. Cilj psihoanalize oziroma psihoterapije ni osrečiti človeka. Cilj je odprava blokad in pretiranega nevrotičnega trpljenja, ki sta posledici človekovih preteklih travmatičnih izkušenj. Odprava notranjih – psiholoških in čustvenih blokad, lahko omogoči človeku, da odpre srce, da se lažje prepusti življenju in sebi takemu kot je, svoji pristni, dušni naravi. Freud je rekel, da je velik uspeh psihoterapevtskega procesa v tem, da človek nevrotično trpljenje zamenja za običajnega. Pa smo spet na antičnem vzhodu.

Psihoanalitik oziroma psihoterapevt naj bi podobno kot filozof, kot (dober) duhovnik, guru in dober starš razumel, da se vsak človek lahko osamosvoji in zaživi le sam. Pri tem pa mu lahko vendarle pomaga s toplino, zaupanjem, sprejemanjem, ter s pristno željo in vztrajno držo po pomoči. Psihoterapevtski odnos ne le zdravi, ampak naj bi tudi pospešil proces individuacije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja