"Osamljenost in občutek ne-zaželjenosti sta najhujša revščina."

MATI TEREZA

Osamljenost je eno najtežjih in najbolj bolečih občutij, ki jih človek lahko občuti. Osamljenost je del naših življenj in je univerzalna človeška izkušnja. Je občutenje, ki nas ohranja in sili, da se povezujemo in živimo kvalitetnejše življenje.  Vendar pa ne smemo mešati osamljenosti in samote. Zdravo in zrelo je, da znamo biti tudi sami. Mnogi se počutijo osamljene kljub temu, da imajo stike in odnose z drugimi ljudmi.

Občutek osamljenosti namreč nastane, ko se ne uspemo dovolj dobro povezati z drugimi ljudmi. Človeški kontakt in bližina sta nujna za naše normalno funkcioniranje in bivanje. Brez občutka povezanosti z drugimi (in s sabo), lahko dobesedno razpademo na psihični in fizični ravni. Depresija ter druge telesne kronične bolezni so lahko povezane prav z nezmožnostjo ohranjati človeški kontakt in bližino. Osamljenost začutimo lahko kot praznino, samoto, izolacijo od drugih ali pa od sebe. Lahko jo začutimo tudi v obdobjih, ko žalujemo za neko izgubo. Mnogo ljudi skuša svojo osamljenost in notranjo stisko potešiti z raznimi odvisnostmi (marihuana, alkohol, deloholizem), ali pa v odnosih pa čeprav slabih. 

KAKO PSIHOANALIZA RAZUME OSAMLJENOST?

Psihoanalitik skupaj s trpečim raziskuje, kaj ga ovira pri navezovanju in ohranjanju bližine z ljudmi. Skozi psihoterapevtski odnos se nekateri ljudje prvič v življenju zares vidijo, slišijo in razumejo. Prvič se lahko bolje poglobijo vase in skozi odkrivanje sebe naučijo prepoznati in izražati čustva, potrebe in želje. V psihoanalitičnem procesu se oseba lahko postopoma pokaže bolj pristno in zgradi občutek zaupanja vase in v svet. To je pomemben dosežek in dragocena korektivna čustvena izkušnja, ki ostaja v njej celo življenje.