''Življenje je prizadevanje, trud, razvoj in rast. Psihoanaliza pa je eno od sredstev, ki lahko pomaga pri tem procesu. Njeni pozitivni učinki so res da pomembni, vendar pa je avtentična vrednost v samem prizadevanju.''

(K. Horney, Samoanaliza)

PSIHOANALIZA  in PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA

Za psihoanalitično psihoterapijo je značilno, da se psihoanalitik in pacient osredotočata na ozaveščanje pacientovega nezavednega sveta. Psihoanaliza predpostavlja, da se za duševnimi (in telesnimi) težavami skrivajo vsebine (močna čustva kot so bes, groza, sram, krivda, zamera, slabe izkušnje in spomini ter vrsta obramb pred njimi), ki se jih malo ali pa sploh ne zavedamo. Nezavedno se razkriva skozi pacientovo govorico; skozi prosto pripovedovanje (asociacije), sanje, fantazije, prepovedane želje, predvsem pa skozi odnos oziroma interakcijo med njim in psihoanalitikom. V psihoanalitičnem procesu se pacientu postopoma razkriva globlji vpogled v njegove sedanje in pretekle načine čustvovanja, mišljenja in vedenja, in v njegove sedanje in pretekle izkušnje v odnosih z ljudmi.

Soočanje z notranjim svetom ni lahko, zato pacient poleg brezpogojnega sprejemanja in čustvene opore s strani psihoterapevta potrebuje čas, da lahko v svoje življenje prenese 'nova' spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti ritmu posameznemu pacientu je psihoanaliza oz psihoanalitična psihoterapija običajno dolgotrajen in intimen proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let. Dolžina psihoanalitične obravnave je odvisna od posameznika; narave njegove stiske, osebnostne zrelosti ter intenziteti njegove želje po višji kvaliteti življenja.

Ko govorimo o psihi in duševnih stiskah (pa tudi o psihosomatskih, kroničnih obolenjih) se moramo zavedeti, da bližnjic, ki bi dosegle trajno izboljšavo, ni. Jung je rekel, da je ovinek najkrajša bližnjica do ozdravitve. Drugi psihoterapevtski pristopi so sicer uspešni, vendar lahko potlačeni konflikti in kompleksi trpečega ostajajo premalo ozaveščeni in ne razrešeni in se na novo pokažejo v drugem simptomu in težavah.

KAKO POTEKA PSIHOANALIZA PRI MENI?

UVODNO SREČANJE

Uvodna srečanja so namenjena spoznavanju. Spoznavava naravo vaše stiske in oceniva koristi od psihoanalitične psihoterapije. Pomembno je, da se z mano počutite dovolj varno in razumljeno. Seznanim vas z načinom dela in z načeli psihoanalitične psihoterapije. Če se oba strinjava, da sva pripravljena delati skupaj, skleneva ustni dogovor o sodelovanju. Dogovor vključuje odgovornost obeh za ohranjanje vnaprej določenega urnika srečanj, redno plačilo ter obojestransko zaupnost.

Sedite na stolu nasproti mene ali pa se uležete na kavč, ki ga imam v sobi. Srečujeva se najmanj enkrat, lahko tudi večkrat na teden. Med seanso se pogovarjate z mano, pogovor pa vodim na tak način, da se lahko čim bolj poglobite vase in pride v stik s sabo. Takrat poskušate kar se da brez zavor govoriti o svojem doživljanju; zaupate nama obema svoje misli, občutke, asociacije, čustva, fantazije impulze, lahko tudi sanje.

Sčasoma se stiske in težave (simptomi), ki vas pripeljejo k meni ublažijo in zmanjšajo, najin (terapevtski) odnos pa postaja še bolj varen in zaupljiv. Jaz pogosto komentiram interakcijo med obema. Na ta način imava priložnost odkrivati škodljive vzorce, ki vas hromijo v odnosih in nasploh v življenju ter spoznavava načine vašega izogibanja tako v zunanjem svetu kot v notranjem. Jaz kot psihoanalitik ne osvetljujem le pomembne pretekle izkušnje, ki so bile pozabljene in potlačene, kot je to klišejsko razumljeno. Pravzaprav do tega sčasoma pridete vi sami. Predvsem skušam med uro opaziti vaše nezavedne bojazni, prepovedane želje, občutke krivde in potlačene fantazije, ki vam povzročajo nepojasnjeno tesnobo (tudi ob meni), depresijo ter druge simptome in blokade.

KOMU JE NAMENJENA PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA OZ PSIHOANALIZA?

Psihoanaliza je namenjena osebam, ki trpijo zaradi depresije ali tesnobe, zdravstvenih težav, ki jih ne potrjuje medicina, ali pa zaradi težav v spolnosti in na splošno v odnosih. Lahko trpijo za slabo samopodobo in pomanjkanjem zaupanja do sebe in ljudi. Psihoanaliza je namenjena ljudem z osebnostnimi motnjami in ljudem, ki nimajo jasne identitete. Nekateri pridejo na psihoanalizo zaradi povodov kot so krize in izgube v družinskem, ljubezenskem ali poslovnem okolju in odnosih. Nekateri pridejo zaradi travmatičnih izkušenj v o otroštvu. Veliko je tudi takih, ki se odločijo za psihoanalitično obravnavo, ker jim dosedanji psihoterapevtski pristopi niso pomagali ali pa ta učinek ni bil dolgotrajen. Psihoanaliza ali psihoterapija je za mnoge tista prava naložba za izboljšavo kvalitete življenja.

PSIHOANALITIČNI SLOVAR

PACIENT / KLIENT / ANALIZAND

Beseda pacient v izvoru pomeni 'tisti, ki trpi' oz 'trpeči'. Samostalnik pacient prihaja iz latinske besede patiens, ki v prevodu pomeni 'jaz trpim'. Podobno je grškemu glagolu paskhein, ki pomeni trpeti. Psihoanalitik spoštljivo uporablja besedo pacient saj je osnovno psihoanalitikovo delo prav razumevanje notranjega sveta pacienta in s tem tudi empatično razumevanje in čutenje njegove notranje stiske in trpljenja. Jaz uporabljam vse tri izraze, odvisno v kakšnem okolju sem oziroma s kom govorim. Tisti, ki pride skozi vrata moje ordinacije je za mene v prvi vrsti oseba, nekdo, ki ima svojo zgodbo.

NEZAVEDNO

Psihoanaliza govori o treh nivojih naše duševnosti: Zavestno, predzavestno in nezavedno. Zavestno je vse kar čutimo in zaznavamo. Predzavestno je tisto, kar lahko prikličemo iz spomina oz prihaja iz nezavednega  počasi v zavest, nezavedno pa hrani občutke, misli, spomine, potrebe, fantazije in impulze, ki pa se jih v celoti ne zavedamo. Kljub temu, da se ne zavedamo teh potlačenih vsebin in procesov, ti še vedno vplivajo na naše zavestno delovanje. Primer je npr. nezavedna krivda, ki osebo navdaja z občutki manjvrednosti in občutkom, da si ne zasluži uspeti ali biti ljubljena.

ODPOR

Odpor v psihoanalitični obravnavi pomeni zavestno ali nezavedno upiranje odkrivanju in raziskovanju bolečih vsebin (čustev, afektov, spominov, fantazij).  Odpor pomeni tudi vsakršno upiranje ozdravitvi v psihoanalitičnem procesu. Premagovanje odporov je pomemben del psihoanalitične obravnave. Psihoanalitikov in pacientov fokus ni zgolj odprava simptoma, npr. strahu pred letenjem, ampak ga zanima s čim je ta strah povezan. Za strahom pred letenjem je npr. lahko strah pred izgubo kontrole oz strah se prepustiti, predati, zaupati. To bi bil potem fokus psihoanalitičnega procesa in posledično lahko tudi dolgoročnejša odprava trdovratnega strahu pred letenjem. Psihoanalitik torej opazuje pacientove odpore in mu jih pokaže. Ta pa jih v odnosu s psihoanalitikom lahko tudi uspešno premaga.

TRANSFER  (PRENOS)

Transfer je prenos pozitivnih in negativnih čustev, doživljanj, stališč in načel pomembnih oseb iz zgodnjega otroštva na psihoanalitika oz na kogarkoli. Transfer je običajen in avtomatičen proces znotraj vsakega odnosa in je eno ključnih orodij v psihoanalizi saj psihoanalitiku in pacientu omogoča razumevanje konfliktov, ki jih oseba goji znotraj sebe in v odnosih. Pa ne samo konfliktov, ampak tudi pričakovanj in potreb, ki jih pacient ne zmore uresničevati in zadovoljevati v odnosih. Skozi transfer pacient in psihoanalitik lahko vidita in čutita kako pretekle izkušnje vplivajo na pacientovo sedanjost. Ozaveščanje in predelava transferja je pot do dolgoročne ozdravitve, hkrati pa ponuja možnost za osebnostno spremembo.

KONTRATRANSFER (PROTIPRENOS)

Kontratransfer je psihoanalitikov odziv na pacientov transfer. Gre za prenos psihoanalitikovih vsebin na svojega pacienta in se dogaja avtomatično, vendar v bistveno manjšem obsegu kot se dogaja transfer. Ozaveščen kontratransfer psihoanalitik uporablja za boljše razumevanje in globlje čutenje pacienta in njegovih odnosnih izkušenj.

Psihoanalitično psihoterapijo  izvaja  Jaka Henigman, BA.pth, certificirani psihoanalitični psihoterapevt (ECPP)