''Življenje je prizadevanje, trud, razvoj in rast. Psihoanaliza pa je eno od sredstev, ki lahko pomaga pri tem procesu. Njeni pozitivni učinki so res da pomembni, vendar pa je avtentična vrednost v samem prizadevanju.''

(K. Horney, Samoanaliza)

PSIHOANALIZA  in PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA

Za psihoanalitično psihoterapijo je značilno, da se psihoanalitik in pacient osredotočata na ozaveščanje pacientovega nezavednega sveta. Psihoanaliza predpostavlja, da v ozadju psihičnih težav ležijo konflikti in vzorci vedenja, ki se jih ne zavedamo. Nezavedno se razkriva skozi pacientovo govorico; skozi proste asociacije, sanje, fantazije, prepovedane želje, ter skozi odnos oziroma interakcijo med njim in psihoanalitikom. Med psihoanalitičnim procesom se pacientu postopoma razkriva globlji vpogled v njegove sedanje in pretekle načine čustvovanja, mišljenja in vedenja, in v njegove sedanje in pretekle izkušnje v odnosih z ljudmi.

Soočanje z notranjim doživljanjem, ki pripelje v stisko ni lahko, zato pacient poleg čustvene opore potrebuje tudi čas, da lahko v svoje življenje prenese nova spoznanja o sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu pacienta je psihoanaliza po navadi dolgotrajen in intimen proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let. Dolžina psihoanalitične obravnave je odvisna od posameznika, narave njegove stiske in njegove osebnostne zrelosti.

Ko govorimo o psihi in duševnih stiskah se moramo zavedeti, da bližnjic, ki bi dosegle trajno izboljšavo, ni. Jung je rekel, da je ovinek najkrajša bližnjica do ozdravitve. Dodal je še, da dokler nezavednega - naše sence - ne osvetlimo, ozavestimo, bo le ta vodila naša življenja. Mi pa bomo temu rekli usoda. Drugi psihoterapevtski pristopi so sicer uspešni, vendar lahko potlačeni konflikti in kompleksi trpečega ostajajo premalo ozaveščeni in ne razrešeni in se na novo pokažejo v drugem simptomu in težavah.

KAKO POTEKA PSIHOANALIZA?

Pri psihoanalitični obravnavi se oseba/pacient/analizand namesti na kavč, sede ali leže, psihoanalitik pa sedi ob njem. Srečujeta se od enkrat do večkrat na teden. Oseba se skozi seanso poglablja v svoj notranji svet in skuša brez zavor govoriti o svojem doživljanju; zaupa svoje misli, občutke, asociacije, fantazije in sanje.

Sčasoma se stiske in težave, ki so osebo pripeljale na psihoanalizo ublažijo in zmanjšajo, terapevtski odnos pa postaja bolj varen in zaupljiv. Oseba začne lažje dihati in živeti, odnosi z ljudmi postanejo lahkotnejši in manj težavni kot doslej. Fokus in vsebina razglabljanj v seansah pa se bolj preusmeri na sam terapevtski odnos. Psihoanalitik komentira interakcijo med obema. Na ta način ima oseba priložnost odkrivati škodljive vzorce, ki jo hromijo v odnosih in nasploh v življenju ter spoznava načine izogibanja z realnostjo. Psihoanalitik ne osvetljuje le pomembne pretekle izkušnje, ki so bile pozabljene in potlačene. Predvsem skuša opaziti nezavedne bojazni, prepovedane želje, občutke krivde in potlačene fantazije, ki človeku povzročajo nepojasnjeno tesnobo, depresijo ter druge simptome in blokade.

UVODNO SREČANJE

Uvodna srečanja so namenjena spoznavanju narave pacientove stiske in ocene koristi od psihoanalitične obravnave. Psihoanalitik seznani pacienta z načinom dela in z načeli psihoanalitične obravnave. Če se oba strinjata, da sta pripravljena delati skupaj, skleneta ustni dogovor o sodelovanju. Dogovor vključuje odgovornost obeh za ohranjanje vnaprej določenega urnika srečanj, redno plačilo ter obojestransko zaupnost.

KOMU JE NAMENJENA PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA OZ PSIHOANALIZA?

Psihoanaliza je namenjena osebam, ki trpijo zaradi depresije ali tesnobe, zdravstvenih težav, ki jih ne potrjuje medicina, ali pa zaradi težav v spolnosti in na splošno v odnosih. Lahko trpijo za slabo samopodobo in pomanjkanjem zaupanja do sebe in ljudi. Psihoanaliza je namenjena ljudem z osebnostnimi motnjami in ljudem, ki nimajo jasne identitete. Nekateri pridejo na psihoanalizo zaradi povodov kot so krize in izgube v družinskem, ljubezenskem ali poslovnem okolju in odnosih. Nekateri pridejo zaradi travmatičnih izkušenj v o otroštvu. Veliko je tudi takih, ki se odločijo za psihoanalitično obravnavo, ker jim dosedanji psihoterapevtski pristopi niso pomagali ali pa ta učinek ni bil dolgotrajen.

 

PSIHOANALITIČNI SLOVAR

PACIENT / KLIENT / ANALIZAND

Beseda pacient v izvoru pomeni 'tisti, ki trpi' oz 'trpeči'. Samostalnik pacient prihaja iz latinske besede patiens, ki v prevodu pomeni 'jaz trpim'. Podobno je grškemu glagolu paskhein, ki pomeni trpeti. Psihoanalitik spoštljivo uporablja besedo pacient saj je osnovno psihoanalitikovo delo prav razumevanje notranjega sveta pacienta in s tem tudi empatično razumevanje in čutenje njegove notranje stiske in trpljenja. Jaz uporabljam vse tri izraze, odvisno v kakšnem okolju sem oziroma s kom govorim. Tisti, ki pride skozi vrata moje ordinacije je za mene v prvi vrsti oseba, nekdo, ki ima svojo zgodbo.

NEZAVEDNO

Psihoanaliza govori o treh nivojih naše duševnosti: Zavestno, predzavestno in nezavedno. Zavestno je vse kar čutimo in zaznavamo. Predzavestno je tisto, kar lahko prikličemo iz spomina oz prihaja iz nezavednega  počasi v zavest, nezavedno pa hrani občutke, misli, spomine, potrebe, fantazije in impulze, ki pa se jih v celoti ne zavedamo. Kljub temu, da se ne zavedamo teh potlačenih vsebin in procesov, ti še vedno vplivajo na naše zavestno delovanje. Primer je npr. nezavedna krivda, ki osebo navdaja z občutki manjvrednosti in občutkom, da si ne zasluži uspeti ali biti ljubljena.

ODPOR

Odpor v psihoanalitični obravnavi pomeni zavestno ali nezavedno upiranje odkrivanju in raziskovanju bolečih vsebin (čustev, afektov, spominov, fantazij).  Odpor pomeni tudi vsakršno upiranje ozdravitvi v psihoanalitičnem procesu. Premagovanje odporov je pomemben del psihoanalitične obravnave. Psihoanalitikov in pacientov fokus ni zgolj odprava simptoma, npr. strahu pred letenjem, ampak ga zanima s čim je ta strah povezan. Za strahom pred letenjem je npr. lahko strah pred izgubo kontrole oz strah se prepustiti, predati, zaupati. To bi bil potem fokus psihoanalitičnega procesa in posledično lahko tudi dolgoročnejša odprava trdovratnega strahu pred letenjem. Psihoanalitik torej opazuje pacientove odpore in mu jih pokaže. Ta pa jih v odnosu s psihoanalitikom lahko tudi uspešno premaga.

TRANSFER  (PRENOS)

Transfer je prenos pozitivnih in negativnih čustev, doživljanj, stališč in načel pomembnih oseb iz zgodnjega otroštva na psihoanalitika oz na kogarkoli. Transfer je običajen in avtomatičen proces znotraj vsakega odnosa in je eno ključnih orodij v psihoanalizi saj psihoanalitiku in pacientu omogoča razumevanje konfliktov, ki jih oseba goji znotraj sebe in v odnosih. Pa ne samo konfliktov, ampak tudi pričakovanj in potreb, ki jih pacient ne zmore uresničevati in zadovoljevati v odnosih. Skozi transfer pacient in psihoanalitik lahko vidita in čutita kako pretekle izkušnje vplivajo na pacientovo sedanjost. Ozaveščanje in predelava transferja je pot do dolgoročne ozdravitve, hkrati pa ponuja možnost za osebnostno spremembo.

KONTRATRANSFER (PROTIPRENOS)

Kontratransfer je psihoanalitikov odziv na pacientov transfer. Gre za prenos psihoanalitikovih vsebin na svojega pacienta in se dogaja avtomatično, vendar v bistveno manjšem obsegu kot se dogaja transfer. Ozaveščen kontratransfer psihoanalitik uporablja za boljše razumevanje in globlje čutenje pacienta in njegovih odnosnih izkušenj.

Psihoanalitično psihoterapijo  izvaja  Jaka Henigman, BA.pth, certificirani psihoanalitični psihoterapevt (ECPP)