Srčnožilne težave kot posledica čustvenega stresa

STRES IN SRCE

Bitka z delom in časom je življenje pod stresom. Vendar moramo vedeti, da je stres naša sposobnost prilagoditve na stalno spreminjajoče se življenjsko okolje in nas spodbuja, motivira ter razvija kreativnost in osebnostni razvoj. Stres ni situacija, ampak je reakcija organizma, ki ga telo sproži ob naši oceni, da smo ogroženi – na osnovi preteklih izkušenj in spomina. Stres nas pripravi, da se s težavami soočimo ali pa se od njih umaknemo.

 

ŠKODLJIVI OZ KRONIČNI STRES

Težave se pojavijo, ko so zahteve okolja pretežke za sposobnosti  našega telesa in uma. Pomembno je vedeti (in o tem se premalo govori), da ljudje živimo v dveh okoljih. Eden je zunanji – ljudje, delo, situacije, ki nas obkrožajo, drugo pa je naše notranje okolje, naš notranji svet – subjektivno doživljanje zunanjega okolja, naša prepričanja in predstave o sebi, ideali, izkušnje, itd. Zahteve in pričakovanja zunaj in znotraj nas so lahko prevelike, da bi jim zadovoljili in se tako znebili grožnje. Naš organizem je zato v nenehni pripravljenosti na boj ali beg pred to grožnjo. Telo je napeto, duša pa nemirna, tesnobna, konstanto in po malem. Tako lahko ljudje doživljajo kronični stres, ne da bi se ga povsem zavedali. Tihi ubijalec. Pri stresni reakciji se vedno povečajo: krvni tlak, srčni utrip, koncentracija sladkorja v krvi, maščob in hormonov stresa; krvne žile se zožijo in poveča se izločanje želodčne kisline. To pa vodi v srčno žilne, prebavne, imunološke in psihične motnje.

 

TESNOBA IN DEPRESIJA

Nekdo, ki je pogosto tesnoben in prestrašen veliko časa preživi v napetosti, torej pod (rahlim) kroničnim stresom. Telo in um počasi pregorevata, človek postane utrujen, psihično in fizično. Srce ne more teči šprinta na dolge proge. Panični napadi, strahovi, tesnoba in depresija so stalni spremljevalec človeka, ki ga muči  kronični stres. Ti simptomi bodo trajali toliko časa, dokler se človek ne prime v roke in nekaj spremeni.

 

SRČNOŽILNE TEŽAVE IN ČUSTVA

Nezdrava prehrana, debelost, telesna neaktivnost, čezmerno pitje alkohola, kajenje in škodljivi kronični stres, so glavni dejavniki tveganja za nastanek srčnožilnih obolenj. Več kot je naštetih dejavnikov, večja je verjetnost, da zbolimo. Pacientu je potrebno poudariti, da mora spremenit način življenja, kar pomeni, da mora delati tudi na svoji psihi- čustvih; koliko si jih upa izražati in obratno, koliko jih mora zadrževati, tlačiti in kontrolirati. Mnogo telesnih kroničnih obolenj (astma, čir, kronova bolezen, rak, itd.) ima svoje vzroke v psihi, natančneje v čustvih, ki jih blokiramo, ne dajemo ven in nas z močno energijo (npr agresijo) razjedajo odznotraj. Znano je, da imajo ljudje z visokim krvnim tlakom težave v izražanju jeze, pogosto se jezijo tiho in notri v sebi. To isto velja za depresivne ljudi. Prav tako ima npr. veliko srčnih bolnikov  težave v izražanju radostnih občutkov, nežnosti, veselja. Tudi teh prijetnejših doživetij nas je lahko strah, ker jih je bilo v življenju morda premalo.  Zato so ljudje s srčnožilnimi težavami pogosto tesnobni in depresivni ljudje. Obratno bi lahko rekli, da so ljudje, ki trpijo za tesnobo ali depresijo, nagnjeni k srčnožilnim ( in drugim psihosomatskim) obolenjem.

 

PSIHOTERAPIJA IN PSIHOANALIZA

Srčnožilne težave kot vse druge psihosomatske bolezni je zato potrebno zdraviti celostno saj trpita duša in telo skupaj. Poleg zdravega načina življenja bi moral psihosomatski bolnik nujno delati še na odnosih, ali sam, ali pa v odnosu s psihoterapevtom oz psihoanalitikom. Psihoterapevtski odnos ponudi osebi tisto, kar ji ni bilo dano; vzeti si čas zase in si dovoliti biti kar je, kar čuti, četudi to boli. Ljudje, ki so pogosto močno depresivni in tesnobni trpijo tudi za manjvrednostnim kompleksom. Torej slabo samopodobo, močnim občutkom krivde in strahu, da bi bili (spet) zapuščeni. Najprej psihoterapevtovo in nato še pacientovo lastno sprejemanje sebe, omogoča korektivno čustveno izkušnjo. Človek postane bolj prizanesljiv do sebe, se začne imeti bolj rad in bolj ceniti. Živi bolj umirjeno in zmerno, odnose lahko poglobi. Psihoanaliza  je poizkus osvobajanja ljubečih občutkov do sebe in drugih.  Žive in polne se namreč čutimo takrat, ko lahko ljubimo in si pustimo biti ljubljeni.

 

Avtor: Jaka Henigman, psihoanalitični psihoterapevt

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja