"Tisti, ki je bil vedno usmerjen navzven in je mislil, da lahko srečo najde zunaj sebe in v svetu, se je naposled moral obrniti vase in spoznati, da je izvir in bistvo sreče znotraj njega samega."

SOREN KIERKEGAARD

Tesnoba je ena od osrednjih tem s katerimi se ukvarja psihoanaliza. Podobno kot osamljenost, je tudi tesnoba človekovo univerzalno doživljanje in ne moremo se ji izogniti. Služi nam kot signal, da pogledamo vase in se vprašamo, kaj se dogaja. Lahko jo doživljamo situacijsko in je vezana na nek dogodek (npr. javno nastopanje, izpit, itd. ) in po dogodku tudi izgine. Lahko pa ostaja z nami, čeprav se zdi, da nas nič ne ovira in da nam nič ne manjka. Takrat se je dobro vprašati: Kaj se dogaja? Kako živim in kdo sem jaz? Kaj je smisel mojega življenja? Táko poglabljanje vase lahko navda z občutki svobode in odgovornosti, da lahko življenje živimo kot ga hočemo, lahko pa vodi do občutkov nemoči, nesmisla, odtujenosti, izolacije in strahu pred minevanjem oz smrtjo. 

KAKO PSIHOANALIZA ZDRAVI TESNOBO?

Tesnoba je vhodna točka za raziskovanje bojazni, želja, potreb in pričakovanj, ki jih oseba goji do sebe in drugih. Psihoanalitik ustvarja varen prostor kjer se oseba lahko nemoteno raziskuje in prihaja do uvidov do katerih prej ni imela dostopa. Vidi širšo sliko in se na ta način bolje razume ter pride v globlji stik s sabo in s terapevtom. Tako se lažje sooča s strahovi, ki se jih je morala prej izogibati. Skozi proces in čas se oseba lažje prepusti, manj kontrolira in manj skriva ter je bolj pomirjena in v skladu s sabo in v stiku s svojo naravo.